Search

DOJENČKU OMOGOČIMO ČIM BOLJ NARAVEN POTEK NJEGOVEGA GIBALNEGA RAZVOJA

Avtor: Špela Gorenc Jazbec, dipl. fiziot., terapevtka RNO



Velikokrat se pri starših pojavi vprašanje kako naj se spopadejo z otrokovim gibalnim razvojem. Običajno, dokler je dojenček še majhen, nebogljen, starši od njega ne zahtevajo prav veliko. Naredijo namesto njega vse, kar je tudi nekako logično, saj v zgodnjem obdobju razvoja dojenček prav veliko sam še ne zmore.


Vendar kljub temu, tudi v tem zgodnjem obdobju, dojenčka lahko ustrezno vzpodbujamo in od njega zahtevamo več kot se nam morda na prvi pogled zdi.


V kasnejšem obdobju pa nekateri starši pristopijo na preveč ambiciozen način in želijo pretirano vzpodbujati naravni gibalni razvoj svojega dojenčka, saj je nekje splošno zakoreninjeno prepričanje, da ob določeni starosti otrok mora sedeti, stati, hoditi, ….


Kot sem že prej omenila se veliki večini, po rojstvu njihov dojenček zdi tako nebogljen, odvisen od drugih, nepripravljen na svet v katerega se je rodil. Vse to do neke mere drži, vendar je kljub temu pomembno, da dojenčku pustimo, oziroma damo možnost za naravni potek gibalnega razvoja.


Velikokrat opazimo starše, ki od svojega novorojenčka, dojenčka ne zahtevajo popolnoma nič. Vse naredijo namesto njega, da mu le olajšajo življenje, oziroma še bolj bistveno, da nov način življenja olajšajo sebi.



"Velikokrat odlagajo starši svoje dojenčke v neprimerne pripomočke, opremo, ker se jim tla zdijo neprimerna, da bi tja odložili svoje male dojenčke. Vendar se ne zavedajo, da s tem naredijo več škode kot koristi in da zaradi tega, če dojenčka položijo na tla niso slabi starši."


S tem mu le damo vse možnosti za naraven potek njegovega gibalnega razvoja in ga ne omejujemo s položaji v raznih ležalnikih, stolčkih, nosilkah, v katerih se na noben način ne more naučiti primernih prenosov teže, ustrezno aktivirati trup, obremeniti s svojo težo ramenski obroč, razviti stabilen ramenski obroč in močan ter stabilen trup, ustrezno kontrolo glave, obračanja ali česarkoli drugega, skratka dobiti ustreznih vzpodbud za kakovosten gibalni razvoj in podobno.



Z razvijanjem dojenčka in z njegovo starostjo, se spremeni tudi pogled na njegove gibalne sposobnosti.



Nekje okoli šestega meseca, nekateri še celo prej, začnejo s "treningom vertikalizacije" njihovih dojenčkov.



"Na splošno velja prepričanje, še posebej med starejšo generacijo, da je dojenčke potrebno naučiti vsega, od sedenja do hoje, ker drugače ne bo nikoli shodil."


In veliko staršev zaradi takega prepričanja, včasih tudi ne čisto po lastnem prepričanju, začnejo s pretiranim vzpodbujanjem dojenčkovega naravnega gibalnega razvoja.


Razmislite sledeče: do četrtega meseca ali še dlje polagate svojega dojenčka v ležalnike, počivalnike, nosilke, … kjer ne delajo drugega kot le ležijo oziroma počivajo, ali se nosijo na okoli, malo brcajo z nogami in mahajo z rokicami, držijo kar jim položite v roke. In kar na enkrat mesec ali dva kasneje od istega dojenčka zahtevate da sedi, kjer ste ga posedli.


Od kje bo dobil toliko mišične moči, stabilnosti, ravnotežja in vsega ostalega, kar je potrebno za sedenje, če mu do takrat sploh ni bilo potrebno skoraj nič gibati?




Starši se ne zavedajo, da je naravni potek gibalnega razvoja zapisan v nas samih, da se otrok usede sam ko ima za to dovolj mišične moči, stabilnosti, ravnotežja,ipd. in ne takrat ko ga starši posedejo, samo zato ker je star že pol leta.



Otrok se bo samostojno usedel šele okoli sedmega, osmega meseca (nekateri prej, drugi kasneje).



Nič prej se ne bo samostojno usedel, če ga boste posedali vi, edino le kasneje, saj mu ne boste dali možnosti, da se bo naučil sam. Enako se dogaja s hojo. Kadar otrok pri enem letu še ni shodil, to ni najhujše, kar se mu lahko zgodi.


Predstavljajte si sebe, kako komaj lovite ravnotežje v sedečem položaju ali pa ste se komaj naučili postaviti na noge in v tem trenutku vas nekdo prime za roke in od vas zahteva, da delate korake, skratka, da hodite.


S tem se samostojna hoja le oddaljuje in otrok bo dlje časa potreboval, da bo osvojil ravnotežje in stabilnost, ki sta potrebna za samostojno hojo, saj bo navajen, da se vedno lahko opre na roke staršev in s tem prepusti vso delo njim. Vse kar naredi sam, je samo še avtomatično dvigovanje nog. To je še daleč od prave kvalitetne hoje.



S pretiranim vzpodbujanjem dojenčku odvzamemo vse možnosti za ponavljanje, razvijanje mišične moči, za grajenje stabilnosti, prenosov teže, koordinacijo, ravnotežje in še bi lahko naštevali.



Tako kot odrasli, tudi dojenčki delajo stvari takrat, ko so v to prepričani in se čutijo sposobne. Če ga pri tem zaviramo ali ga pretirano vzpodbujamo, s tem ne dosežemo nič boljših rezultatov.


Velikokrat s tem še dodatno otežimo in podaljšamo naraven potek gibalnega razvoja. Najboljša možnost za dojenčka in tudi starejšega otroka je, da mu pustimo svobodo na poti njegovega naravnega gibalnega razvoja.


Oziroma, če mu želimo pri tem pomagati, da to naredimo na ustrezen kakovosten način. Pomembno pa se je zavedati, da se na svojih spodrsljajih in ponavljanjih nauči iz izkušenj ter si s tem zgradi samozavest in pogum.





NEVROFIZIOTERAPIJA, Špela Gorenc Jazbec,

Razvojno-nevrološka obravnava, pravilno ravnanje z dojenčkom, video vadba za dojenčke e-mail: info@baby-handling.com Spletna stran

Youtube

Instagram

Facebook